Izobraževanje in svetovanje na področju partnerskih odnosov, zakonske zveze, družinske dinamike in vzgoje otrok. Svetovanje in pomoč otrokom in mladostnikom v šoli in pri drugih socialnih interakcijah. Psihološka oz. čustvena priprava mladostnikov na izzive pri športnem udejstvovanju.
Svetovanje na področju partnerskih odnosov in zakonske zveze. Znan pregovor pravi: "Poseješ dejanje - požanješ navado, poseješ navado - požanješ značaj, poseješ značaj - požanješ usodo." Življenje je namreč deset odstotkov tistega, kar se nam zgodi in devetdeset odstotkov naših odzivov na te dogodke. Naše čustveno dojemanje sveta in naša čutila določajo kakšne ljudi privlačimo v svoje življenje, kakšen partnerski odnos oz. zakonsko zvezo ustvarjamo in kakšna bo naša usoda in usoda naših potomcev, saj se stanje duše, podzavestni pogled na svet in čustvena percepcija sveta prenašajo tudi na potomce.
Partner oz. zakonec, ki ima nepopoln pogled na svet in nepopoln značaj, bo vedno znova zanikal in odcepil vse boleče dele svoje psihične oz. čustvene strukture in jih prenesel na drugega partnerja oz. zakonca.
To pogosto vodi v konfliktne čustvene izbruhe, kjer partnerja oz. zakonca drug drugega krivita za konflikt, v resnici pa vsak od njiju nosi nerazrešena čustvena bremena iz svojega otroštva oz. preteklosti, ki ju v njunem odnosu vsak pri sebi vedno znova izzivata in jih v vsej dramatičnosti podoživljata ter si bolečino podajata kot vroč kostanj. Žal ne vesta, da igrata igro po scenariju, ki je bil napisan že davno pred njunim rojstvom. Imata pa seveda vso možnost, da ga napišeta na novo, tokrat povsem svojega.
Pri svetovanju na področju družinske dinamike in vzgoje otrok se je treba zavedati, da se stanje duše, podzavestni pogled na svet in čustvena percepcija sveta s staršev prenašajo na potomce. Če imata partnerja oz. zakonca problematičen pogled na svet in nepopoln značaj, je najprej potrebno obravnavati starše in šele potem otroke, če je to potem sploh še smiselno. Razen tega je treba razumeti, da mora vsak družinski sistem vsebovati določene vloge in njihovo razmejitev. Vloga staršev je, da ustvarijo varno in zdravo čustveno okolje, občutek sprejetosti in ljubljenosti, da v prvi vrsti otrokom prikažejo model moškosti in ženskosti in na tej podlagi zdravega očetovstva in materinstva. Kako izražati čustva, želje in zahteve ter kako reševati in uravnavati konflikte. Starša morata vselej zagovarjati otrokova pristna čustva in biti pazljiva, da mu ne prizadeneta še dodatne bolečine, ki izhaja iz njunih nerazrešenih čustvenih bremen. Poudariti pa je potrebno, da je zakonski odnos bistven za vso družinsko dinamiko. Če je ta odnos funkcionalen, torej, da mož predstavlja steber družine in je sposoben reševati konfliktne situacije in se torej žena lahko nanj vedno in vselej zanese in mu to tudi nedvomno priznava, on pa je do nje pozoren, ji izkazuje občudovanje, naklonjenost in ljubezen, ga žena spoštuje in posledično tudi otroci.
Mati v zakonu ne sme biti nadzorniška in ukazovalna in ne obsojajoča in pretirano čustvena, je predvsem nežna in brezpogojno sprejemajoča do otrok.
Oče pa nikakor ne sme biti druga mati, ampak mora otroke odločno soočati z realnim življenjem, jim postavljati meje, jim znati reči tudi ne, ko je to potrebno, jih naučiti sprejemati odgovornost za svoja ravnanja, jih naučiti kako brzdati pretirana čustva in kako reševati konfliktne situacije, jih naučiti spoštljivega vedenja, preudarnosti, poštenosti, potrpežljivosti, hvaležnosti, drznosti, kdaj se odločno postaviti zase in kdaj biti tudi ponižen.
Svetovanje in pomoč otrokom in mladostnikom v šoli in pri drugih socialnih interakcijah. Otroci, ki rastejo v zgoraj opisani družinski dinamiki dobijo možnost, da postanejo zdrave, funkcionalne, zrele in samostojne osebnosti. Spoštujejo očeta in mater, kar pa ne pomeni, da so staršem brezpogojno pokorni in popolnoma podrejeni, ampak da jih ne obsojajo in jim ne zamerijo, kaj šele prezirajo.
V nefunkcionalni družinski dinamiki pa je značilno, da v zakonskih in starševskih odnosih zdrave vloge in razmejitve ne obstajajo, kar privede do do izgube ravnotežja, zaradi česar se vključi otroški podsistem, ki se nefunkcionalnemu družinskemu sistemu prilagodi na račun zdravega osebnega razvoja. Nerazrešene mentalne in čustvene vsebine iz družinske dinamike tak otrok prenaša tudi v šolo, kar se kaže pri odnosih z učitelji, sošolci, učnem uspehu in drugih socialnih interakcijah.
Psihološka oz. čustvena priprava mladostnikov na področju športa. Zdi se, da se pri športnih dejavnostih še toliko prej kot v šoli, pokaže, kako so starši otroka pripravili na vstop v svet, ali so jim postavljali meje in jih ustrezno soočali z realnim življenjem. Koliko so otroci pripravljeni vložiti truda, pretrpeti in potrpeti, koliko so vztrajni in kako prenesejo poraze in kako se zmorejo dostojno veselijo zmag, in nenazadnje koliko premorejo zdrave pripadnosti. Kot rečeno mora to vzgojno vlogo vsaj pri fantih nujno prevzeti oče. Dandanes je opaziti, da to vlogo očetje prepuščajo materam, kar pa ne mora dati istih rezultatov. Šport je neke vrste iniciacija otroka v zrelost oz. odraslost, torej v odgovornost, vztrajnost, potrpežljivost, umirjenost, dostojnost in spoštljivost. Če ima otrok očeta sicer rad, a ga ne spoštuje in ga ni vajen sprejeti kot avtoriteto, tudi trenerja in drugih nadrejenih v nadaljnjem življenju ne bo.